EuroSlanik

Če nimaš časa brati, ni problema. To je samo zgodba o tem, kako se je slanik podražil iz 70 SIT na 0,55€ ;)

---

Stvari se dražijo! O tem že vrabci čivkajo in mediji stalno poročajo. Pa vendar to spremljam nekako z občutkom, da se ta stvar mene ne dotika in da bo vse skupaj kar nekako šlo mimo. Potem pa kar naenkrat spoznaš, da temu le ni tako.

Ko sem pred nekaj leti prišel v novo službo, so mi "stari mački" izdali skrivnost - prijetno pekarnico na vogalu, kamor so hodili na malico. To je čisto majhna pekarna zelo podobna tisti, ki jo imam v spominu iz pravljice Pekarna Mišmaš in kjer se police kar šibijo od pekovih dobrot. Kmalu je postala pekarna dokaj redna destinacija med mojimi izhodi za malico in njihov slanik eden najbolj priljubljenih prigrizkov.



Ravno prav velik, ponavadi še prijetno topel, 30cm dolg kos hrustljavega, dobro zapečenega kruha, prelit s slanim beljakom in posut s sezamom. Odlična rešitev za hiter obrok, ki ga poješ še predno se vrneš nazaj v pisarno. Pa še cena je bila ugodna. Pek je zanj hotel 70 SIT.

Prišel je čas prehoda na Evro, magične številke 239.64, varovanja porošnikov, zamrznitve cen... Ob enem prvih obiskov v pekarnici po novem letu sem v vrsti poslušal pogovor med prodajalko in starejšo gospo, kako sta se pogovarjali o tem, da so vse cene ostale točno enake... "Lepo", sem si mislil...

Sledilo je obdobje hvale, kako uspešno je Slovenija prestala prehod prehod na € in kako bi nas lahko druge članice EU imele za vzgled. No, kmalu za tem mi je prodajalka zaupala, da je pek malo zokrožil cene. "Da bo lažje računati!" In za slanik je bilo potrebno odšteti slaba 2 (takrat že bivša) tolarja več, kor pred prehodom za evro. Zaradi tega res nima smisla izgubljati besed, še posebej, če je znesek "bolj okrogel" in je lažje plačevati.

Poletja je konec in prejšnji teden sem se med malico spet odpravil do priljubljene točke 3 minute hoda od pisarne. Pred mano je pekove dobrote kupil gospod srednjih let, ki se je po nakupu takoj vrnil in s prodajalko začel diskutirati o tem ali mu je pravilno vrnila drobiž. Ta mu je povedala, da ima račun v vrečki, ter da so prejšnji torek "malenkost" dvignili cene. "Spet!", je še dodala potihem. Tudi mene je zanimalo, kakšne so cene mojih priljubljenih dobrot. V pekarni imajo listke s cenami spretno skrite pod pladnji, tako da se moraš skloniti, če želiš videti, koliko kaj stane. Računu ponavadi tudi ne posvečam prevelike pozornosti, a zadnjič sem si le vzel trenutek časa tudi za to. Slanik = 0,55€... Priznam, prvi trenutek niti nisem vedel, kaj to pomeni. V glavi sem imel še vedno ceno 70 SIT, ki je veljala od mojega prvega obiska v pekarni pa vse do uvedbe €. Potem pa sem le preračunal teh 0,55€ v naše stare tolarje... 131 SIT!!! Še vedno ni veliko, je pa skoraj 2x toliko, ko pred novim letom. In to isti slanik! Lahko bi ga vsaj preimenovali v EuroSlanik ;)

Grem pogledat izpisek moje zadnje tolarske in zadnje letošnje plače, malo preračunam in ugotovim, da se niti pod točko razno ni spremenila v takem razmerju. Prav zanima me, kako bodo makroekonomski strokovnjaki uspeli prikriti ta porast cen... Skoraj si upam staviti, da inflacija ne bo višja od nekaj odstotkov.

...in kaj mi preostane? Nič! Še vedno bom za malico hodil v pekarnico na vogalu in za slanik plačeval 0,55€ ali pač toliko, kolikor bo zanj hotel pek.